Priznanje na papirju, a zgodba za življenje

Avtorica: Taja Dagarin iz 2. e
Fotografija: Jan meglič iz 2. c

Za program MEPI sem prvič slišala v osnovni šoli, nisem pa imela možnosti, da bi se ga tudi udeležila. Ko sem ga namreč omenila učiteljici športne vzgoje, mi je namenila zbegan pogled in me vprašala: »MEPI? Kaj je to?«

Nad vprašanjem sem se za trenutek zamislila, saj slednje ponuja precej širšo paleto odgovorov, kot se morda zdi na prvi pogled. Drugače bo o MEPI-ju govoril nekdo, ki je o njem le mimogrede ujel besedo v pogovoru sošolcev, kot nekdo, ki ga je doživel iz prve roke.

Tisti, ki imamo to možnost, smo v četrtek, 28. 3. 2019, sedeli v avli Mestne občine Kranj in čakali, da prejmemo uradno potrdilo, priznanje na papirju, da smo eno izmed prvih dveh stopenj programa uspešno opravili.

Prisluhnili smo uvodnemu govoru nacionalne koordinatorke Nede Kajfež Ambrožič in v njenih besedah iskali vzporednice s svojim udejstvovanjem v programu. Z opravljanjem prostovoljstva, športa in veščine razvijamo tako angažiranost kot vztrajnost in empatijo ter jih združujemo z radovednostjo, vedoželjnostjo in zabavo. Z novo pridobljenim znanjem širimo svoja obzorja in v okolje vračamo, kar nam je bilo dano z MEPI-jem. Skupaj ustvarjamo nepozabne spomine, ki jih bomo nekoč lahko z nostalgijo pripovedovali svojim vnukom. In ko bodo oni tisti, ki mi bodo zastavljali najrazličnejša vprašanja o MEPI-ju, jim bom z nasmehom na obrazu odgovorila, da mi MEPI ni dal le znanja in izkušenj, ampak tudi prijatelje in zgodbo za življenje.