- iz petja in plesanja se je izluščil dialog;

- v začetku sta bila dva igralca in zbor;

- prvi igralec je bil Tespis;

- igrali so v bližini svetišč, na prostem (v Delfih, Epidaver) meseca aprila; igrali tri tragedije (trilogija) in eno komedijo;

- način igranja: igralci so imeli cokle - koturne, maske, igrali so samo moški, važna je bila vloga zbora, ki je spremljal dogajanje;

- gledališče, ki so ga Rimljani kasneje imenovali amfiteater.

TRAGEDIJA (grško tragos – kozel) ponazarja konflikt človeka z božanskimi silami; utemeljitelj je Aristotel, ki je napisal prvo literarno teorijo Poetika. V njej opredeljuje tudi tragedijo:

- tragedija naj posnema dogajanje - je mimetična (mimezis - posnemanje);

- zbuja naj sočutje, grozo, strah in očiščenje – katarzo;

- zgodba je enotna - eno dejanje, en sam dogajalni prostor in kratek dogajalni čas;

- zgradba je sintetična ali sintetično-analitična;

- vsebuje petstopenjsko zgradbo: uvod, zaplet, vrh, razplet in tragični konec;

- snovno posega v kraljevsko okolje, zato je jezik vzvišen, privzdignjen - glavni junak je kriv brez krivde in tragično propade.

Evripid - zadnji veliki pisec tragedij: Medeja, Bakhantke...

• ustvarjal v zlati dobi antike (Periklejeva doba);
• uvede tretjega igralca in stranske osebe, ki dobe realističen značaj;
• zmanjša vlogo zbora;
• v središču njegovih tragedij je človek, v katerem se zrcalijo vsa nasprotja in protislovja tega sveta;
• človek je nemočen, odvisen od usode, ki ji ne more ubežati - nasprotja med voljo in nemočjo so vzrok tragičnih razpletov.