RAZVOJ KOMEDIJE

·        Pojem izvira iz grških besed komos (pijansko veseljačenje) in ode (pesem), kar pomeni, da je komedija nastala iz razbrzdanih praznovanj na deželi, ko so uspešno pospravili pridelke. Tudi ti obredi so bili verjetno v zvezi z Dionizovim kultom.

·        V pravo gledališko igro se je to praznovanje spremenilo šele v Atenah na začetku 5. stoletja pred n.š. – to je t.i. stara komedija. Osrednji avtor stare komedije je Aristofan, ki je največ obravnaval aktualne politične probleme sodobnega atenskega življenja.

·        Za nadaljnji razvoj komedije je pomembna helenistična nova komedija, ki se ne ukvarja več z aktualnimi problemi, ampak prikazuje smešne situacije iz vsakdanjega mestnega življenja s stalnimi komičnimi tipi (npr. zviti suženj, skopi starec, razuzdani sin). Glavni predstavnik nove komedije je Menander.

·        S tem tipom komedije se srečajo Rimljani, ko širijo svoje cesarstvo proti jugu, in jo začnejo posnemati. Glavna pisca rimske komedije sta Plavt in Terenc.

·        V srednjem veku so bile komične igra redke, prevladovale so igre z versko vsebino. V 15. stoletju nastajajo burke, ki morda kažejo povezavo z davno antično gledališko preteklostjo.

·        Pomembna komedijska zvrst v renesansi je commedia dell'arte. To je improvizirana komedija, torej brez napisanega besedila, a z značilnimi komičnimi tipi in vnaprej določenim dogajanjem. Commedio dell'arte so igrale potujoče gledališke skupine, ki so jo razširile po vsej Evropi.

·        Commedia dell'arte je pomembno vplivala na Moliera, s katerim klasicistična komedija doseže vrh.

ZNAČILNOSTI KOMEDIJE

Spoznal si že pojma tragedija in tragično. Komedija je torej tragediji nasprotna dramska zvrst, saj vzbuja veselje in smeh. Njena glavna sestavina je komičnost, smeh zbujajoča podoba človeških neumnosti in napak. Komične učinke pa je mogoče doseči na različne načine.

·        Situacijska komika izhaja iz smešnih položajev, v katerih se znajdejo osebe.

·        Besedna komika temelji na smešnem govorjenju, šaljivih besednih igrah, dovtipih.

·        Karakterna (značajska) komika izhaja iz smešnega značaja ene ali več oseb. Običajno je pretirano poudarjena ena značajska lastnost.

·        Telesna komika zbuja smeh zaradi kake pretirane telesne nenormalnosti. Pogosta je v nižjih komedijskih zvrsteh.

Tragedija in komedija torej res obe spadata  med dramske zvrsti, vendar se zelo razlikujeta med seboj.

·        Konec je v tragediji tragičen, v komediji srečen.

·        Snov tragedije je mitološka ali zgodovinska, komedija pa postavlja na oder vsakdanji, sodobni svet.

·        Osrednja oseba v tragediji je tragični junak, izrazito pozitivna in moralno odgovorna oseba iz višjih slojev. Osebe v komediji pa so človeški tipi, preprosti ljudje iz vsakdanjega sveta, ki nikakor niso brez napak, iz kočljivih situacij pa se pogosto rešujejo z zvijačami in prevarami.

·        Jezik je v tragediji vzvišen, v komediji pa preprostejši, bližji pogovornemu jeziku.

·        Tragedije so gledalca pretresle, ga usmerile v razmišljanje, saj so se lotevale temeljnih življenjskih vprašanj. Namen komedije pa je bil predvsem zabavati občinstvo, včasih pa so tudi kritično prikazale napake in slabosti družbe.

nazaj na glavno stran

Če te kaj posebno zanima, pošlji vprašanje preko e-maila.